Otroci in mladostniki svoje stiske skrivajo pred svetom, ker jih je preprosto sram. Ne vedo, da so šele na začetku nabiranja prepotrebnih znanj, da bi znali in zmogli. Odrasli smo zato dolžni prepoznati neme klice na pomoč in ponuditi roko.
Izgovor, da so za pomoč poklicani le strokovnjaki, je odveč. Zojina zgodba govori prav o tem, da je dovolj že iskreno zanimanje za sočloveka in želja pomagati. In s skupnimi močmi lahko premagamo tudi tiste tegobe, ki so navidez skrite. Avtorici besedila Katarina Kesič Dimic in Jana Martinšek sta zgodbo doživeto opisali, saj se pri svojem delu često soočata s podobnimi težavami in jih čutno zaznata. Nina Rupel je besedilu sledila zvesto, kot zna samo ona.